Objavljam tretji del klientkine zgodbe, ki se nanaša na začetek obiskovanja terapije. 

Moja izpoved - 3.del

Prvo psihoterapijo sem imela februarja. Dober občutek je, ko lahko nekomu poveš za svoje strahove in nenavadne občutke v katere te pahne anksiozna motnja. Na psihoterapiji te nihče ne gleda čudno in si ne misli, da se ti je popolnoma zmešalo, čeprav sem včasih že sama pomislila na to. Tisti dan sem dobila nov zagon za naprej, počutila sem se varno. Proti večeru pa se je ponovno začel stopnjevati strah in vse negativne misli katerih sem se najbolj bala.

Sem oseba, ki (pre)večkrat analizira stvari in tudi o svojem stanju sem razmišljala nekako tako, da je anksiozna motnja duševna bolezen in iz tega se mi lahko razvije kaj hujšega, da se mi spremeni osebnost, lahko komu kaj hudega storim, ne da bi se tega zavedala in moj svet kakšnega poznam bo za vedno izginil. Kdo sploh me bo imel še rad in le kako naj imam rada sama sebe, če postajam grozen človek? O sebi sem imela le najslabše predstave. Strah je postajal še večji, ko sem razmišljala o tem, da v novicah beremo o ljudeh, ki so napadalni in agresivni zaradi svojih duševnih motenj. Ob teh mislih sem se začela tresti, srčni utrip je postajal vedno hitrejši, imela sem potne dlani in čutila sem slabost v želodcu. Vse to sta poleg strahu še spremljala občutek sramu in manjvrednosti. Obremenjevala sem se z mislijo, da bom postala slab človek. Izogibala sem se dnevniku in ostalim novicam kjer bi lahko slišala ali prebrala, da je nekdo storil kaj groznega. Panično sem prestavljala kanale na televiziji, da nebi videla kakšnih grozljivih prizorov, ki bi mi povzročili tesnobo in strah. Napadi panike so takrat bili veliko manj intenzivni, saj sem si dopovedala, da od njih ne morem umreti in sem telesnim spremembam zato posvečala manj pozornosti. Veliko bolj me je bilo strah svojih (vsiljivih) misli.

Za sproščanje sem poskušala z EFT tapkanjem, pisanjem pozitivnih afirmacij in z dihalnimi vajami. Slednje mi je najbolj pomagalo. Pred spanjem sem vedno, kadar sem čutila, da moram umiriti svoje telo, položila roke na trebuh in dihala s trebušno prepono. Osredotočala sem se samo na dihanje in tako sem lažje zaspala.

Nikoli nebi nikomur želela storiti kaj žalega, zato mi ni bilo jasno od kod vse te negativne misli, ki so me imele pod kontrolo. Upirala sem se jim z vsemi štirimi in pobegnila bi daleč stran od sebe, če bi bilo mogoče. Razvil se mi je že strah pred strahom. Tesnobo sem v tistem obdobju čutila skoraj vsak dan, zato sem imela veliko željo, da izvem vse o anksioznih motnjah, da bi vedela kaj točno se dogaja z mano. Prebrala sem veliko forumov, člankov in tu in tam kakšno knjigo. Našla sem se v skoraj vsaki definiciji in v vsaki zgodbi nekoga drugega, kar pa mi je bolj škodilo kot pomagalo, ker sem v vsem prebranem videla le slabo in to prenesla nase. Tako sem se počutila še slabše. Želela sem najti zgodbo s srečnim koncem in da bi nekje pisalo, da anksiozna motnja ni nekaj tako zelo hudega. Kasneje sem bila že tudi mnenja, da imam obsesivno kompluzivno motnjo…no o tem sva kasneje na terapiji razčistila, da je nimam. Postala sem kar malo obsedena z iskanjem odgovora na vprašanje: »Kako se čim prej (najbolje kar čez noč) znebiti anksioznosti??« Zdaj vem, da to tako ne gre.