Objavljam četrti del klientkine zgodbe, ki se prav tako nanaša na začetek obiskovanja terapije, kjer je bil poudarek na učenju tehnik in kasneje čuječnosti.
Moja izpoved - 4.del
Najbolj si bom zapomnila terapijo, pri kateri sem izvedela za tehniko s katero je moč ustaviti misli. Takrat sem dobila občutek, da ne rabim živeti v nenehni bitki s seboj, saj sem ugotovila, da vsaka negativna vsiljena misel, ni misel katero želim in lahko jo prekličem. Tehniko sem velikokrat uporabila in v tistem trenutku sem res uspela preusmeriti nezaželeno misel. Komaj sem čakala, da na terapiji povem, da mi tu in tam uspeva nadzorovati svoje misli, ne pa da one ves čas nadzorujejo mene.
Naslednji korak je bila čuječnost. Morala sem se soočiti z dejstvom, da so vse te negativne misli in strahovi del mene in jih moram sprejeti. Moja naloga je bila, da jih zaznam, opazujem in mirno spustim mimo. To mi takrat nikakor ni šlo dobro od rok. Nisem še bila pripravljena.
V tistem obdobju sem izvedela za knjigo »Na tesnobi« in že sem odhitela v knjigarno. Točno to sem potrebovala. Dobila sem veliko pozitivne energije za naprej. V knjigi so izpovedi ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami kot jaz in je res dober občutek, ko izveš, da v tem nisi sam in da se z močno voljo zadevo da premagati…ampak vse potrebuje svoj čas.
Imela sem obdobje dobrih dni, ki so trajali kar dva tedna skupaj. Nobenih strašljivih misli, občutkov tesnobe, strahu ali živčne napetosti. Takšni dnevi, kot pred anksioznostjo. Mislila sem že, da je končno vse za mano in sem ponovno na svobodi. En večer sva se s fantom dogovorila, da greva nekam na večerjo. Tega sem se veselila in komaj čakala, da sedeva v avto in odrineva. Med potjo sva se sproščeno pogovarjala, naenkrat pa sem se začela čudno počutiti. Postalo me je grozno strah, vendar sploh nisem vedela česa in zakaj. Občutek tesnobe je naraščal, stiskalo me je v prsih, vse mi je postajalo moteče in nisem več mogla slediti pogovoru. Najraje bi kar skočila iz avta, ker sem se počutila utesnjeno. Nazaj so se vrnile vse negativne misli, da sem popolnoma nemočna in ničvredna oseba, ki bo zaradi svojih nerazumljivih občutkov samo pokvarila večer in bo vse šlo narobe. Bila sem mnenja, da se anksiozna motnja ne bo nikoli poslovila, sprejeti pa je tudi nisem želela. Tisti trenutek sem si zaželela, da bi obiskala psihiatra, ki bi mi predpisal nekakšna zdravila, da se enkrat za vselej rešim teh nevzdržnih občutkov, ki se lahko vame zaletijo kadarkoli in kjerkoli. Tega sicer nisem nikoli uresničila. Tablet v bistvu nikoli nisem želela, spadale so le v moje misli, kjer so bile kot nekakšen izhod v sili. Ko sem kasneje stopila na svež hladen zrak, je tesnoba počasi izginila in ponovno sem bila mirna, brez skrbi, strahu in negativnih misli. Večer se je lepo odvijal naprej. Bilo je res le nekaj nevzdržnih minut ampak zame je bilo dovolj, da se mi je po tem dogodku anksioznost pojavljala še naslednjih nekaj dni.