Po zelo dolgem času objavljam šesti in zadnji del klientkine zgodbe. Vsem, ki ste tako dolgo čakali na zaključek zgodbe, se zahvaljujem za potrpežlivost. 

Moja izpoved - 6. del

Čeprav sem čutila, da mi že gre kar dobro, je vmes prišel dan, ko sem bila popolnoma na tleh, polna črnogledosti in pesimizma. Bila sem na poti na terapijo in že med potjo sem komaj zadrževala solze. Vznemirila sem se že ob misli, da moram še na bencinsko črpalko, to mi je bilo v tistem trenutku težko in naporno. Celo pot sem se obremenjevala z mislijo, da bom zamudila na terapijo. Imela sem potne roke, stiskalo me je v prsnem košu in čutila sem ogromen cmok v grlu. Pritisk v glavi je naraščal in sililo me je v jok. Ponovno sem bila mnenja, da sem nesposobna in da me nadzoruje anksioznost, katere se ne bom nikoli rešila. Na terapijo sem prispela pravočasno in na podlagi tega dogajanja po poti, sem med pogovorom s terapevtom prišla do spoznanja, da morem drugič stopiti korak nazaj, pregledati vse dogodke, ki se mi tisti čas dogajajo, saj se anksioznost ni pojavila sama po sebi.

Tako vsakdanje opravilo, kot je pripeljati se iz točke A do točke B, me nebi smelo tako iztiriti. Veliko izzivov me še čaka v življenju in če bom pustila, da me vsaka stvar tako obremenjuje, bom težko zaživela življenje kakšno si želim. Preveč razmišljam v naprej. Moram se lotiti najprej enega opravila in nato drugega. Lepo po vrsti, brez preskakovanja in obremenjevanja s tem kaj me še čaka. Ta terapija je bila zame kot nekakšna prelomnica. Kar črpala sem vse nasvete, ki bi mi lahko v bodoče pomagali. Takrat sem se trdno odločila, da bom sprejela svojo anksiozno motnjo. Nekje v sebi ji bom odstopila prostor kamor jo lahko sprejmem in od koder lahko mirno zapusti moje telo. Ne smem se več boriti proti sebi.

Svojemu telesu sem pričela dajati bolj zdravo hrano in potrebne vitamine, saj sem bila zadnje čase tudi fizično bolj slabotna. Na ta način sem imela več energije, kar pa se je poznalo tudi pri mojem psihičnem stanju. Imela sem boljšo koncentracijo in moje misli so bile usmerjene v pozitivno smer.

Ko sem naslednjič šla na terapijo sem opazila napredek. Bila sem sproščena, dobre volje in nasmejana. Na podlagi mojega počutja in razmišljanja, sva se dogovorila, da se vrnem ponovno čez 14 dni. Takrat sem bila prvič ponosna nase, da sem pravočasno in na pravem mestu poiskala pomoč, ko sem začela opažati, da se z mano dogajajo stvari, ki jih sama ne razumem. Brez pomoči se nebi znala soočiti s vsem tem kaj sem doživljala tistih nekaj mesecev. Po ugotovitvah, kako nepravilno sem si razlagala kako bi moralo potekati moje življenje in po vseh nasvetih, ki sem jih prejela, sem le prišla do spoznanja, da je najbolj pomembno kako vidimo sami sebe in kako smo zadovoljni s seboj. Vem, da me čaka še dolga pot preden mi uspe doseči svoj notranji mir in da se začnem imeti resnično rada.

Terapija čez 14 dni je bila zadnja. Sedaj sem odvisna sama od sebe kako se bom soočala s svojimi čustvi in občutki. Naučila sem se, da opazujem svoje stanje in ne sklepam prehitro. Da se za trenutek ustavim, stopim korak nazaj in pogledam na svoje strahove ter občutke tesnobe še iz druge smeri. Ni vse le črno ali belo, vmes je še cela mavrica. Ne rečem, da mi bo vedno uspelo in da je preprosto ampak se trudim in poskušam…zaenkrat mi gre kar dobro. Korak za korakom, ena majhna sprememba za drugo in rezultati se bodo pričeli kazati. Dokler se bom zavedala, da sem jaz tista, ki si lahko pomagam, da le jaz vem kaj me resnično osrečuje, bom dobro. Čeprav vem, da je v življenju poleg srečnih tudi veliko slabih trenutkov, si želim le, da se bom znala z njimi soočiti in si bom rekla… »zmorem to«!