Fobije lahko izvirajo iz travmatičnih dogodkov ali opazovanja drugih med travmatičnim dogodkom (nesreča, poškodba ...). Fobije so lahko tudi "prenesene": starši svoje pretirane strahove z lastnim odzivanjem ali z opozarjanjem prenesejo na otroka (otrok se od staršev "nauči" strahu pred krvjo ...). Fobija lahko nastane tudi tako, da odrasli posameznim situacijam pripisujejo pretiran pomen (močan odziv staršev, kadar otroku jemljejo kri ...). V takih primerih je najučinkovitejša vedenjsko kognitivna terapija. v rabi pa so tudi tehnike sprostitve, nadzora dihanja in kognitivni pristopi k situacijam. 

 

Poleg že omenjenega strahu pa se zraven pojavlja napačno prepričanje, da so simptomi nevarni za posameznikovo zdravje. Velikokrat ima posameznik celo občutek, da lahko zaradi tega umre ali da se mu bo »zmešalo«. 

 

Velikokrat lahko v literaturi zasledimo, da so najpomembnejši vzroki za nastanek fobij okoljski sprožilci in da je fobija naučeno vedenje, zaradi česar se je lahko tudi »odučimo« ali se pa naučimo drugačnega odziva. Vseeno pa želim na tem mestu poudariti, da temu ni vedno tako. Da se lahko zgodi, da fobijo lahko povzroča tudi nezaveden psihični konflikt. Za posameznike iz prvega je najustreznejša kognitivno vedenjska psihoterapija, medtem ko je za druge bolj primerna ena izmed globinskih psihoterapevtskih smeri. 

 

Simptomi fobije

Simptomi fobije so:

  • hitro bitje srca in bolečine v prsnem košu,
  • oteženo dihanje,
  • mravljinčenje,
  • potenje,
  • omotičnost ali vrtoglavica,
  • oblivanje vročine in/ali hladu,
  • občutek, da se nam bo »zmešalo«,
  • občutek panike, oz. da ne moremo vzdržati tega strahu,
  • občutek, da nismo povezani s sabo, da ne kontroliramo situacije,
  • občutek, da bomo umrli…

 

Dejavniki tveganja in pogostost 

 

Dejavniki tveganja so: 

• starost, saj se recimo socialna fobija običajno pojavi že v med 11. in 15. letom, skoraj nikoli pa po 25. letu starosti. Nekatere specifične fobije pa se lahko pojavijo v otroštvu in so običajno posledica neke poškodbe ali travmatičnega dogodka. 

• spol, saj so fobije dvakrat pogostejše pri ženskah.

• družina, v kolikor ima kdo v ožji družini specifično fobijo, obstaja večja verjetnost, da se bo razvila tudi pri drugem družinskem članu.

 

S specifičnimi fobijami se srečuje kar 10 % populacije. 

 

Zdravljenje fobij

 

Pomoč je nemudoma treba poiskati, v kolikor fobija niža kvaliteto vašega življenja, oziroma če vpliva na vaše funkcioniranje na delovnem mestu. V tem primeru je treba obiskati zdravnika oziroma psihoterapevta. Za lajšanje simptomov lahko zdravniki predpišejo zdravila (antidepresivi, anksiolitiki ali antipsihotiki), ki pa običajno ne morejo nadomestiti psihoterapije.

 

V nadaljevanju je naštetih nekaj fobij (to niso vse):

• aglofobija - strah pred bolečino

• agorafobija - strah pred odprtim prostorom

• akrofobija - strah pred višino

• amaksofobija - strah pred vožnjo

• androfobija - strah pred moškimi

• antropofobija - strah pred ljudmi

• arahnofobija - strah pred pajki

• astrafobija - strah pred grmenjem,strelami

• brontofobija- strah pred neurjem

• demonofobija - strah pred demoni

• dorafobija - strah pred krznom in usnjem

• dromofobija - strah pred prečkanjem ceste

• elekrofobija - strah pred elektriko

• emetofobija - strah pred bruhanjem

• entomofobija - strah pred insekti

• fazmofobija - strah pred duhovi

• felinefobija - strah pred mačkami

• filofobija - strah pred zaljubljenostjo

• fizofobija - strah pred fizičnim naporom

• fobofobija - strah pred strahom

• genofobija - strah pred seksom

• gimnotofobija - strah pred goloto

• ginofobija - strah pred ženskami

• hemofobija - strah pred krvjo

• hidrofobija - strah pred vodo

• kakofobija - strah pred grdoto

• karcinofobija - strah pred rakom

• kinofobija - strah pred psi

• klavstrofobija - strah pred zaprtimi prostori

• ksenofobija - strah pred tujci

• ofidiofobija - strah pred kačami

• ornitofobija - strah pred ptiči

 

Bulimija ali medicinsko bulimija nevroza je bolezen pri kateri se izmenjujejo obdobja prenajedanja in različni neustrezni mehanizmi zmanjševanja telesne teže kot so bruhanje, jemanje odvajal ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna aktivnost... Prisotna je preokupiranost z obliko svojega telesa, telesno težo in stalen strah pred debelostjo ter občutki pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. 

Osebe z bulimijo nervozo imajo večinoma ustrezno ali nekoliko povečano telesno težo. Med prenajedanjem oseba z bulimijo poje bistveno večje količine hrane kot večina ljudi, hrana pa je visoko kalorična. Prenajedanju sledi paničen strah pred debelostjo, zato se oseba z bulimijo zaužite hrane "znebi" z bruhanjem ali s pomočjo odvajal. Ob tem se izmenjujejo močni občutki krivde, jeze, gnusa, strahu in sramu. Velikokrat se nato oseba ponovno pomiri s hrano.

 

Tako kot anoreksija je tudi bulimija smrtno nevarna bolezen, ker poškoduje človekove vitalne organe, saj organizem ne dobi dovolj pomembnih mineralov in hranilnih snovi, ki omogočajo, da se telo pravilno razvija in deluje. Posledice so lahko: zabuhel obraz, ki je posledica otečenih obraznih in vratnih žlez, neenakomeren utrip srca, izčrpanost, šibke mišice, ponavljajoči se krči v želodcu, poškodbe črevesja, omedlevica, omotičnost, depresija in nespečnost, okvare srca, ledvic in želodca, napadi panike, dehidracija, propadanje zob, suha lišajasta koža itd.

 

Dva tipa bulimije

 

Enako kot pri anoreksiji poznamo dva tipa bulimije: purgativni tip, za katerega je značilno, da obdobju prenajedanja sledi bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov, ter nepurgativni tip, pri katerem obdobju prenajedanja sledita stradanje oziroma restriktivno hranjenje in pretirana telesna vadba.

 

Vzroki za bulimijo in pogostost

 

Po mnenju strokovnjakov bulimija nevroza nastane kot posledica prepleta več različnih vzrokov: genetske predispozicije, družinskih okoliščin, osebnostnih značilnosti in sociokulturnih vplivov. 

Za to motnjo zboli od 3 do 5 odstotkov populacije. Podobno kot pri anoreksiji pa so bolj ranljive ženske. Zboli namreč 8-krat več žensk kot moških.

 

Zdravljenje bulimije nevroze

 

Ker je posledica nezdravljene bulimije lahko tudi smrt, je treba ob sumu na bulimijo nemudoma poiskati zdravniško pomoč. Ne smemo tudi zanemariti,  da so pri 75% žensk vseh starosti z bulimijo ugotovili tudi izraženo klinično sliko depresije (depresivno razpoloženje, pomanjkanje zanimanja, upad veselja, pomanjkanje energije, povečana utrujenost in/ali razdražljivost, izguba samozaupanja in samospoštovanja, neutemeljeni občutki krivde oziroma očitki, pogoste misli na smrt).

 

Psihoterapija je ustrezna oblika zdravljenja, v nekaterih primerih pa simptome pomagajo omiliti tudi zdravila. V kolikor so prisotne samomorilne misli z iskanjem pomoči ne odlašajte.

 

O obsesivni –kompulzivni motnji govorimo (OKM), ko postanejo vsakdanje skrbi pretirane. O motnji govorimo, kadar so prisotne obsesije in/ali kompulzije. Obsesije ali prisilne misli so ponavljajoče se vsiljive (neželene) misli, impulzi in podobe, ki s svojo vztrajnostjo in trdovratnostjo povzročajo tesnobo, medtem ko so kompulzivna dejanja ali rituali stereotipno ponavljajoča se vedenja (npr. umivanje rok, prižiganje in ugašanje luči) ali mentalnih dejanj (štetje objektov v sobi). S kompulzivnim ponavljanjem oseba poskuša preprečiti tesnobo ali neželen dogodek, za katerega se boji, da se bo zgodil.  Za OKM trpi 2-3 % ljudi. Nekatere raziskave so pokazale, da od 30-60 % pacientov z OKM  trpi tudi za depresijo.

 

Simptomi obsesivno-kompulzivne motnjeOKM

Najpogostejše obsesije:

• Strahovi pred okužbo z bacili, umazanijo, itd.

• Urejenost, simetričnost

• Predstave o poškodovanju samega sebe ali drugih

• Predstave o izgubi nadzora

• Vsiljive seksualne misli

• Pretirani religiozni ali moralni dvomi

• Prepovedane misli

• Potreba, da bi imeli stvari “kar tako”

 

Najpogostejše kompulzije:

• Pretirano umivanje telesa ali posameznega dela telesa

• Pranje umazanih stvari

• Ponavljanje

• Preverjanje

• Dotikanje

• Štetje

• Urejanje/aranžiranje

• Kopičenje, zbiranje, shranjevanje

• Molitve

Vseeno pa želim na tem mestu opozoriti, da niso vsi rituali tudi kompulzije. Rituali so velikokrat del našega vsakdanjega življenja, ki nam olajšajo življenje. Težavo velikokrat opazimo šele, ko nas bližnji opozorijo, da so rituali postali za njih nevzdržni. Velikokrat pri svojem delu opažam, da enako kot posameznik trpijo tudi ostali družinski člani.

 

Dejavniki tveganja

družinska zgodovina – v kolikor ima eden od družinskih članov OKM, obstaja večja verjetnost za razvoj OKM pri drugih družinskih članih.

stresni dogodki – posamezniki, ki so nagnjeni k močnejšemu odzivanju na stres so bolj občutljivi na razvoj OKM.

 

Zdravljenje obsesivno kompulzivne motnje

Obsesivno- kompulzivna motnja se zdravi psihoterapevtsko. Za lajšanje simptomov sicer zdravnik lahko predpiše tudi antidepresiv.

 

Anoreksija je motnja hranjenja, ki se kaže kot obsedenost z lastno telesno težo in z zaužito hrano, saj se oseba v splošnem počuti pretežka ali predebela. Nekateri celo vedo ali spoznajo, da so suhi, vendar so še vedno preokupirani s posameznimi deli svojega telesa (zadnjica, boki, stegna,…). Oseba z anoreksijo poskuša ohraniti telesno težo, ki je daleč pod normalno za njihovo starost in višino. Da bi preprečila pridobivanje telesne teže ali da še naprej izgubljala težo, strada ali pretirano vadi.

Anoreksija je nezdrav poskus obvladovanja čustvene težave. Oseba z anoreksijo pogosto enači vitkost z lastno vrednostjo. Izguba telesne teže je dojeta kot dosežek in znak samodiscipline, medtem ko povečanje telesne teže spremlja samokritika in občutek nezmožnosti samokontrole.

 

Simptomi anoreksije nevroze: 

• občutna izguba telesne teže, 

• neustrezno dojemanje podobe svojega telesa in telesne teže, 

• pretiravanje s športom ali vadbo, 

• samotarstvo in/ali depresivno razpoloženje,

• pretirano čustveno in razdražljivo vedenje ali odsotnost čustev 

• motnje spanja, 

• izguba menstruacije, zmanjšano zanimanje za spolnost,

• težnja k popolnosti, kontroli,

• občutek mrazenja, slaba prekrvitev.

 

Dva podtipa anoreksije nervoze

Anoreksijo nevrozo delimo na dva podtipa, ki se med samo razlikujeta zgolj v načinu kako oseba znižuje in ohranja nizko telesno težo.

Restriktivni tip 

Oseba s pomočjo hujšanja, stradanja ali pretirane telovadbe vzdržuje ali znižuje lastno telesno težo. Med epizodo anoreksije nervoze oseba ni redno vključena v basanje s hrano ali očiščevalno vedenje (samoizzvano bruhanje, zlorabo laksativov, diuretikov, klistiranje).

Purgativni tip (angl. binge eating/purging type)

Med epizodo se anoreksična oseba redno prenajeda ali uporablja očiščevalne metode (samoizzvano bruhanje ali zlorabo laksativov, diuretikov ali klistir) – ali oboje skupaj. Večina oseb se poslužuje te dodatne metode najmanj enkrat tedensko.

V literaturi zasledimo tudi izraz bulimični tip anoreksije nervoze.

 

Potek in pogostost

Za anoreksijo nevrozo zboli do 1 % populacije. Čeprav stereotipno velja, da je to »ženska bolezen«, za njo trpijo tudi moški. Se pa pri ženskah pojavlja desetkrat pogosteje kot pri moških. Literatura pravi, da se pojavi nekje med 14 in 18 letom, le redko po 40. letu, čeprav praksa kaže, da se lahko pojavi že bistveno prej. Potek in rezultat anoreksije je zelo različen. Nekateri posamezniki popolnoma okrevajo po eni sami epizodi anoreksije nervoze, medtem ko se drugi z anoreksijo spopadajo več let. V slednjem primeru lahko govorimo o kronični obliki anoreksije nervoze. V skrajnih primerih se anoreksija lahko konča s smrtjo zaradi stradanja ali elektrolitskega neravnovesja. Ker pa anoreksijo velikokrat spremljajo tudi depresivni občutki, obstaja tudi večje tveganje za samomorilno vedenje.

 

Zdravljenje anoreksije nevroze

Zdravljenje je predvsem psihoterapevtsko. Nekatere simptome lahko pomagajo omiliti zdravila. V akutni fazi pa je pogosto potrebna hospitalizacija, usmerjena na stabilizacijo in pridobivanje telesne teže.

 

Raziskave kažejo, da naj bi za socialno anksioznostjo trpelo od 8–11 % ljudi. O socialni anksioznosti ali socialni fobiji govorimo takrat, ko posameznik doživlja nenehen in neracionalen strah pred družabnimi (socialnimi) situacijami, v katerih bi jih drugi ljudje lahko ocenjevali, preverjali, obsojali ali posmehovali. Strah je lahko še močnejši če posameznik meni, da bo v teh situacijah doživel ponižanje ali da se bo osramotil. Kaže se tudi kot strah pred javnim nastopanjem. Velikokrat ljudje socialno fobijo zamenjujejo z nizko samopodobo, nedružabnostjo ali sramežljivostjo. Vendar se je treba zavedati, da je bila lahko oseba pred pojavom socialno anksioznostjo zelo družabna, v času socialne anksioznosti pa ne čutijo sramu pred socialno situacijo temveč zgolj strah. Je pa potrebno omeniti, da čeprav nizka samopodoba in socialna anksioznost nista sinonima, sta pa oba pojma tesno povezana, saj posamezniki z nizko samopodobo prej razvijejo socialno anksioznost.

 

Vzroki za socialno anksioznost

Ko govorimo o vzrokih za pojav socialne fobije, ne smemo pozabiti, da podobno kot pri depresiji govorimo o kombinaciji bioloških, psiholoških in okoljskih dejavnikov. 

 

Simptomi socialne anksioznosti ali socialne fobije

Simptomi socialne fobije so: razbijanje srca, zardevanje, potenje, tresenje glasu, želodčne težave, napetost mišic, tresenje, tiki, slabost, omotica, hiperventilacija in še bi lahko naštevali.

 

Situacije, ki izzovejo anksioznost so lahko zelo različne:Socialna fobija psihoterapija

• nastopanje v javnosti, 

• pogovor s sodelavci ali nadrejenimi,

• prisostvovanje in sodelovanje na predavanjih, seminarjih, izobraževanjih

• pogovor s tujci (tudi preko telefona) in spoznavanje novih ljudi,

• zmenki in razvijanje resnejših zvez,

• telefoniranje ali javljanje na telefon,

• uporabljanje javnih stranišč,

• nakupovanje, 

• obisk frizerja,

• jesti, piti ali pisati na javnem mestu.

 

Včasih tudi socialna fobija ni vezana na neki točno določen prostor ali osebo, temveč se lahko pojavi v popolnoma novem okolju ali med neznanimi ljudmi. Lahko se pojavi recimo med sprehajanjem v nakupovalnem ali celo po cesti, če imamo občutek, da nas drugi opazujejo.

V želji obvladati ta strah se nekateri zatekajo k zlorabi alkohola in drugih drog ali pa se popolnoma izogibajo socialnim situacijam, ki pa ima lahko za posledico opustitev študija, službenih obveznosti, druženja s prijatelji in v skrajni obliki celo do razmišljanja o samomoru. Velikokrat se tej motnji pridruži še depresija.

 

Zdravljenje socialne anksioznosti

Socialna anksioznost se lahko uspešno zdravi z različnimi psihoterapevtskimi pristopi in zdravili, vendar pa je zelo težko napovedati, kako dolgo bo zdravljenje trajalo, saj je to v veliki meri odvisno od posameznika in od »teže« fobije. Za zdravljenje se predpisujejo anksiolitiki in pa antidepresivi. Čeprav so anksiolitiki zelo učinkoviti, nekateri povzročajo odvisnost, zato jih zdravniki običajno predpisujejo za krajši čas. Največkrat je potrebna še psihoterapija, v kateri pa se največkrat uporablja sistematična desenzitizacija, v preteklosti pa se je celo uporabljalo izpostavljanje.