Fobije

Fobije lahko izvirajo iz travmatičnih dogodkov ali opazovanja drugih med travmatičnim dogodkom (nesreča, poškodba ...). Fobije so lahko tudi "prenesene": starši svoje pretirane strahove z lastnim odzivanjem ali z opozarjanjem prenesejo na otroka (otrok se od staršev "nauči" strahu pred krvjo ...). Fobija lahko nastane tudi tako, da odrasli posameznim situacijam pripisujejo pretiran pomen (močan odziv staršev, kadar otroku jemljejo kri ...). V takih primerih je najučinkovitejša vedenjsko kognitivna terapija. v rabi pa so tudi tehnike sprostitve, nadzora dihanja in kognitivni pristopi k situacijam. 

 

Poleg že omenjenega strahu pa se zraven pojavlja napačno prepričanje, da so simptomi nevarni za posameznikovo zdravje. Velikokrat ima posameznik celo občutek, da lahko zaradi tega umre ali da se mu bo »zmešalo«. 

 

Velikokrat lahko v literaturi zasledimo, da so najpomembnejši vzroki za nastanek fobij okoljski sprožilci in da je fobija naučeno vedenje, zaradi česar se je lahko tudi »odučimo« ali se pa naučimo drugačnega odziva. Vseeno pa želim na tem mestu poudariti, da temu ni vedno tako. Da se lahko zgodi, da fobijo lahko povzroča tudi nezaveden psihični konflikt. Za posameznike iz prvega je najustreznejša kognitivno vedenjska psihoterapija, medtem ko je za druge bolj primerna ena izmed globinskih psihoterapevtskih smeri. 

 

Simptomi fobije

Simptomi fobije so:

  • hitro bitje srca in bolečine v prsnem košu,
  • oteženo dihanje,
  • mravljinčenje,
  • potenje,
  • omotičnost ali vrtoglavica,
  • oblivanje vročine in/ali hladu,
  • občutek, da se nam bo »zmešalo«,
  • občutek panike, oz. da ne moremo vzdržati tega strahu,
  • občutek, da nismo povezani s sabo, da ne kontroliramo situacije,
  • občutek, da bomo umrli…

 

Dejavniki tveganja in pogostost 

 

Dejavniki tveganja so: 

• starost, saj se recimo socialna fobija običajno pojavi že v med 11. in 15. letom, skoraj nikoli pa po 25. letu starosti. Nekatere specifične fobije pa se lahko pojavijo v otroštvu in so običajno posledica neke poškodbe ali travmatičnega dogodka. 

• spol, saj so fobije dvakrat pogostejše pri ženskah.

• družina, v kolikor ima kdo v ožji družini specifično fobijo, obstaja večja verjetnost, da se bo razvila tudi pri drugem družinskem članu.

 

S specifičnimi fobijami se srečuje kar 10 % populacije. 

 

Zdravljenje fobij

 

Pomoč je nemudoma treba poiskati, v kolikor fobija niža kvaliteto vašega življenja, oziroma če vpliva na vaše funkcioniranje na delovnem mestu. V tem primeru je treba obiskati zdravnika oziroma psihoterapevta. Za lajšanje simptomov lahko zdravniki predpišejo zdravila (antidepresivi, anksiolitiki ali antipsihotiki), ki pa običajno ne morejo nadomestiti psihoterapije.

 

V nadaljevanju je naštetih nekaj fobij (to niso vse):

• aglofobija - strah pred bolečino

• agorafobija - strah pred odprtim prostorom

• akrofobija - strah pred višino

• amaksofobija - strah pred vožnjo

• androfobija - strah pred moškimi

• antropofobija - strah pred ljudmi

• arahnofobija - strah pred pajki

• astrafobija - strah pred grmenjem,strelami

• brontofobija- strah pred neurjem

• demonofobija - strah pred demoni

• dorafobija - strah pred krznom in usnjem

• dromofobija - strah pred prečkanjem ceste

• elekrofobija - strah pred elektriko

• emetofobija - strah pred bruhanjem

• entomofobija - strah pred insekti

• fazmofobija - strah pred duhovi

• felinefobija - strah pred mačkami

• filofobija - strah pred zaljubljenostjo

• fizofobija - strah pred fizičnim naporom

• fobofobija - strah pred strahom

• genofobija - strah pred seksom

• gimnotofobija - strah pred goloto

• ginofobija - strah pred ženskami

• hemofobija - strah pred krvjo

• hidrofobija - strah pred vodo

• kakofobija - strah pred grdoto

• karcinofobija - strah pred rakom

• kinofobija - strah pred psi

• klavstrofobija - strah pred zaprtimi prostori

• ksenofobija - strah pred tujci

• ofidiofobija - strah pred kačami

• ornitofobija - strah pred ptiči